Stoji, stoji tam beli grad,
pod gradom jezero je zad;
pa v jezeru je čudna zver,
je zmaj, ki tac'ga ni nikjer.
Ga dobro pasti morajo,
so dali že živinco vso.
Je vrsta na ljudi prišla,
storijo kmalu sklep le-ta:
"Mu dajmo le Marjetico,
Boga zvesto služabnico;
z Marjetico nič zgube ni."
Kaj pa Marjetica stori?
Gre v izbo svojo pisano,
obleče suknjo višnjevo,
pasico vzame si zlato,
gre pred globoko jezero.
Pa srečal jo je mlad junak,
oj mlad junak, srčan junak;
junak je sveti Juri sam.
Ji pravi: "Kaj ti sveta dam?
Greš pred globoko jezero,
brž tudi zmaj priplaval bo,
pasico vrzi mu na vrat,
še stori sveti križ; takrat
je zmaj ponižen in krotal,
da ni še bil nikoli tak;
Pohleven ves jo uboga rad,
pa pelje ga pred beli grad.
Pa prejde velik strah ljudi,
veliko, malo, vse beži.
Pa sveti Juri govori:
"Nikar ne bojte se zveri;
končal jaz z Bogom zmaja bom,
od sile te vas rešil bom."
Pa sveti Juri vzdigne meč
in mahne zveri glavo preč.